Denis Weiss Rot
Kdo je to? Kako živi? … Zakaj bi nas to sploh zanimalo?
To je povsem običajen, nevsiljivo samozavesten popotnik skozi čas, čeprav lahko potuje le v eni smeri in še to samo od sekunde to sekunde. Rojen je bil sploh ne tako daljnega leta 1992, le nekaj dni po tem, ko je bila podpisana Maastrichtska pogodba, torej takorekoč skupaj z Evropsko Unijo – dejstvo, na katerega je bil zadnjih nekaj let skoraj neumno ponosen.
O tem, kaj se je zgodilo po tistem Februarju, ki je za vedno spremenil svet, morda kdaj drugič. Dolgih, dolgih dvajset let po njem po svetu hodi samosvoj človek, ki, tako kot vsi, išče cilj in bit. Včasih, ko se mu že zazdi, da jo je našel, ga prevzame krasen občutek vzhičenosti, a kmalu mu spet spolzi skozi prste in potem spet hodi po zemlji skupaj z ostalimi.
Za do takrat, ko jo pač najde, si je našel precej aktivnosti in opravkov, ki mu zapolnijo čas – glasba, jeziki, pisanje, risanje in nasplošno živeti življenje, kot se mu zdi, da bi ga moral vsak. Še posebej všeč mu je potovanje – z nahrbtnikom ali avtom, z letalom ali ladjo, vseeno, dokler gre za tuje kraje, nenavadne jezike in nove ljudi, je zadovoljen.
Zakaj bi vas vse to zanimalo, je pa vprašanje, na katerega lahko odgovorite le sami… A če vas, me veseli – emailajte me, vam častim en pir.
–
Who is this? How does he live? … Why should we care?
This is an average unintrusively self-confident time-traveller, though his trips through time are ever only in one direction, and even then only from one second to the next. He was born in the not-so-distant Anno Domini 1992, just a few days after the Maastricht Treaty was signed – born, essentially, with the European Union, a fact he has been ridiculously proud of for the past few years.
What happened after that fateful February that changed the world is a subject for another time (perhaps). But now, almost twenty years later, a unique young man walks the earth. Like everyone else, he searches for a goal, for a raison d’être. A few times he already thought he did, but it always slipped right through his fingers again. Until he does, he has other things to occupy him – music, languages, writing and just generally living life like he feels everyone should. He has a special affinity for travelling – with a backpack or by car, airplane or boat – as long as there are foreign lands, strange languages and new people, he’ll be happy.
As for the last part… Why should you care? That’s a question you alone can answer. But I’m glad you do. Email me, and I’ll buy you a beer sometime.
dwr
